Kot grajski norci skačemo iz stoletja v stoletje, med grajskimi zidovi in v vaških beznicah zganjamo norčije, žongliramo z vsem, kar ni pribito in s smehom mehčamo trde viteške čelade. Norec ne utihne, vedno melodije išče. V piščali, na kitari, z bobnom, z zvončki. Z vsem, kar mu pod prste pride. Obiskovalci niso le gledalci, postanejo sestavni del, te srednjeveške coprnije in
smeh se riše na obrazih ko v srce svetloba sije.